Pegasti badelj (Silybum marianum) je rastlina iz družine nebinovk. Ima vijoličaste cvetove in bledo zelene liste z belimi žilami. Prvotno je rasla v južni Evropi ter Aziji, vendar jo danes najdemo po vsem svetu.
Za zdravilno uporabo so primerni pripravki iz zrelih plodov, predvsem visoko koncentrirani suhi izvlečki. Nekoč so pegasti badelj uporabljali pri zbadanju v rebrih, boleznih vranice, malariji, migreni, morski bolezni, krčnih žilah, prebavnih motnjah, žolčnih obolenjih, zlatenici, maščobni okvari jeter, toksičnih obolenjih jeter, kroničnih vnetjih in cirozi jeter, pa tudi kot protisredstvo pri zastrupitvi z mušnicami. Zelo pomembna lastnost učinkovin v plodu pegastega badlja je ta, da tudi pri velikem predoziranju ne povzročajo neželenih učinkov, razen blagih prebavnih motenj.
Danes se uporaba pripravkov s pegastim badljem priporoča za zdravljenje toksičnih okvar jeter in kot dodatno sredstvo pri kroničnih vnetjih in cirozi jeter.
Silimarin ima prav tako zaščitni učinek pred številnimi vplivi, ki škodujejo jetrom. Leta 1980 so ugotovili, da silimarin ne učinkuje le preventivno, temveč tudi pospešuje obnovo jetrnih celic in zdravljenje jeter po poškodbah zaradi virusov in strupenih snovi. Krepi celično steno in tako preprečuje vstop strupov v celico, poleg tega pa spodbuja obnavljanje jetrnih celic.
Učinkovina silimarin ni topna v vodi, zato uživanje čaja pri obolenjih jeter ni zelo učinkovito. Plodove pegastega badlja lahko tudi kupimo v lekarni, jih dobro zmeljemo (uprašimo) in prašek uživamo z jogurtom.
Pegasti badelj je poleg ugodnega vpliva na jetra in žolčnik preizkušeno učinkovit pri bolezni vranice, glavobolu, slabosti, sladkorni bolezni, zlati žili, prebavnih motnjah in zaprtju. Antioksidativno delovanje je njegova poglavitna lastnost. Poznan je tudi po protivnetnem delovanju ter pozitivnem vplivu na imunski sistem.